Predgovor

 

Dvorana je bila prazna. Zunaj je bila noč. Sredi dvorane je visel velik lesen lestenec, na katerem so počasi dogorevale sveče. Ob kamnitih stenah dvorane so samevali kosi starega pohištva; prekriti z belimi rjuhami so spominjali na sključene mirujoče duhove. Na sredi dvorane, prav pod starim lestencem, je stala dolga kamnita miza. Na njej je ležala postava mladega dekleta v dolgi črni obleki. Njene roke so počivale ob negibnem telesu. Ni dihala. Bilo je očitno, da je mrtva. Črni dolgi lasje so ležali okrog njene glave kakor trakovi črne svile. Bleda koža je bila hladna na dotik, srce ni več bìlo. Zunaj je bilo slišati glasno tuljenje vetra in pokanje drevesnih vej. Oblaki so potovali po črnem nebu in odkrili bledo polno luno, ki je sedaj spustila nekaj svoje svetlobe v dvorano. V trenutku, ko je mesečina osvetlila dekletov obraz, je ta na široko odprla oči in planila pokonci.