Šesto poglavje

 

Zbudila sem se na ledeno hladnih kamnitih tleh. Počasi sem se spravila v sedeči položaj. Spomnim se, da sem padala s stola, ampak čudno, da me ni nič bolelo. Čakaj, samo malo. Kje sem se zbudila? Aja, kamnita tla... Sranje! Razgledala sem se okrog sebe in ugotovila, da nimam pojma, kje sem. Vstala sem in naredila nekaj korakov. Soba je bila zalo majhna, polna stare krame in na debelo prekrita s prahom. Svetlobe je bilo zelo malo; prihajala je iz miniaturnega umazanega okenca. Stopila sem k okencu in pokukala ven. Pravzaprav nisem videla ničesar, ker je bilo okence zelooo umazano.

Zavzdihnila sem in se napotila proti majhnim vratom na drugem koncu sobe. Odprla so se z lahkoto in na drugi strani je bil... zid. Hej, kaj za vraga? Le kateri idiot bi tukaj postavil vrata, če je na drugi strani zid? Spet sem razdraženo zavzdihnila in pogledala navzgor. Strop je bil nizek in je potekal poševno: najprej nizko, nato nekoliko višje. In zdaj mi je kapnilo: mona, to je podstrešna soba, vendar. Toda tla so bila kamnita. Preostalo mi je le, da sem pretaknila vsak kotiček majhne sobe in nazadnje mi je končno uspelo najti leseno loputo, ki je vodila navzdol po leseni lestvi.

Počasi sem se spustila dol in pristala na stari, prašni perzijski preprogi. Stala sem na dolgem sivem hodniku, ki je bil prav tako kot mala soba, poln prahu in zapuščen.

»Hej, je kdo tu?« sem zaklicala. Nič, nobenega odgovora.

Po širokem, srednjeveško oblikovanem stopnišču sem se spustila v neke vrste sprejemno sobo. Ja, hiša je bila zelo velika, lepo opremljena, ampak zelo prašna, zapuščena in rahlo razpadajoča. Pohištvo je bilo večinoma pokrito z belimi rjuhami, kar pa ni bilo pokrito, je izdajalo, da so bili nekdanji prebivalci bogati.

Pogled se mi je ustavil na velikem portretu, ki je visel nad umazanim kaminom. Stopila sem bliže. Moški, oblečen v opravo, kakršno so nosili grofje, košati brki, bister pogled. Z roko je objemal žensko, ki je sedela pred njim, oblečena v zeleno čipkasto obleko z naborki. Svetle kodre je imela spete. Ženska je v naročju držala deklico v rožnati oblekici s pentljami. Deklica se je veselo smehljala in njena rdeča lica so kar žarela od veselja. Pogled sem usmerila v mladeniča, ki je stal na moževi desni. Bil mu je dokaj podoben, le da je bil mlajši. Bil je visok, močan, svetlolas fant, kakršnega vidiš v filmih iz časa prve svetovne vojne. Resen in hkrati topel pogled njegovih temno rjavih oči me je prevzel.

Nenadoma sem se spomnila. Vedela sem, kje sem. Vedela sem, kdo so oni, ljudje na sliki. Frank in Barbara Owen. Mala deklica je bila njuna hči, Caroline, postaven fant... oh bog, Jason! Jason Owen. Babica je bila stara devet let, ko je Jason umrl. Veliko mi je pripovedovala o družini Owen. Vse deklice in dekleta iz mesta so bile zagledane v mladega Jasona. Njegova prehitra smrt je tako zelo pretresla družino, da niso več zdržali. Po nekaj mesecih so se preselili. In sedaj sem stala tu, v njihovi hiši. Brez sape sem stekla k oknu in odgrnila zaveso.

Pokopališče Saint Luke. Vedela sem; graščina poleg pokopališča. O tej graščini so ljudje nekoč radi pripovedovali grozljive zgodbe, kako duh mladega Jasona še vedno blodi po hodnikih in pride ponoči na svoj grob.

Razgledala sem se po ulici in... Ok, to je že preveč! Ljudje so hodili mimo in uživali v prijetnem jutru, kar me sploh ne bi presenetilo, če ne bi bili oblečeni, kot ljudje iz starih časov. Ženske v pisanih oblekicah in klobučkih, moški v oblekah s pipami v ustih.

Kaj se dogaja? Kje za vraga sem se znašla? V paniki sem stekla do vhodnih vrat in jih sunkovito odprla. Močna svetloba me je zaslepila in zmedena sem si zakrila obraz in stopila nekaj korakov nazaj. Ko sem se ritensko odmikala, sem se spotaknila in padla na hrbet.

Prestrašena sem odprla oči in spet sem bila v svoji sobi.

 

Naslednji dan sem bila tako zamišljena, da sploh nisem opazila, ko se je kdo z mano pogovarjal. Še vedno mi ni bilo jasno, kaj se mi je zgodilo. Non stop sem razmišljala o tisti stari hiši in o ljudeh z ulice. Je možno, da so bile samo sanje? Ampak buška na glavi mi je govorila drugo zgodbo: padla sem s stola in izgubila zavest. Mogoče pa se ti to zgodi, če padeš v nezavest. Odpotuješ na nek čuden kraj in se ti dogajajo čudne stvari...

»Amy, danes si tako čudna.« Logan je strmel v moj obraz.

»Ah, daj no. Nič mi ni,« sem razdraženo odvrnila.

»Kaj je narobe? Sem mogoče jaz kriv? Daj, no, povej mi.«

Postala sem še bolj turobne volje. »Saj sem rekla, da ni nič. Nobene potrebe ni, da bi ti povedala, ker je popolnoma nesmiselno. In ni treba, da vedno kriviš sebe za mojo slabo voljo.«

Pogledal je stran in ni rekel več ničesar. Lepo, zdaj sem ga še užalila. Tudi sama sem pogledala stran. Brezizrazno sem opazovala dogajanje v jedilnici in srkala kokakolo. Ko mi je končno uspelo pregnati slabe misli, sem spet pogledala Logana. Strmel je v krožnik pred seboj in z vilico živčno prestavljal hrano.

»Logan, oprosti,« sem se omehčala in ga prijela za roko. »Nisem mislila biti nesramna, samo nekaj me pač teži in nočem s tem moriti še tebe.«

»Saj me ne moriš, ne moreš me. Amy, a ti ni jasno? Jaz te imam tako zelo rad. Rad bi ti pomagal; nočem, da misliš, da si sama.« Namenil mi je trd pogled.

Ne boj se, v tem življenju nisi sama. Te besede so se prikradle v moje misli. Nekje sem jih prebrala, se mi zdi... Zazvonil je zvonec.