(Zgodba je  plod druge štorije, opisane v 7. odlomku Popotovanja Male Kapljice)

 

Leto 2144

Dan 49, ura 22.46

 

Moje ime je Simon Davis. Nahajam se na Kitajskem, bolj približno v mestu Zuan, na severozahodu države. Danes je devetinštirideseti dan vojne. Verjetno bo to zadnja vojna v zgodovini človeštva. V kakšnem drugačnem času bi bila to zelo optimistična izjava, danes pa na žalost temu ni tako. Ne bo več vonj, ker ne bo nobenega, ki bi se boril v njih. Kmalu bo človeštvo izginilo. Vsaj večina človeštva, vsi ne. Zmagovalna peščica bo ostala, vseh drugih 15 milijard ljudi bo izginilo.

Jaz sem vojak. Poslali so me iz Amerike, da rešim ljudi, da obrnem situacijo v naš prid in pokažem sovražnikom, da se ne bomo kar tako predali. Preden sem prišel sem bil zelo optimističen. Vseh skupaj nas je bilo 900.000  Razporedili naj bi se po celotni zahodni kitajski meji in tam zadržali osvajalno vojsko. Vsi smo bili opremljeni z najboljšo tehnologijo in najnovejšimi iznajdbami na bojnem področju. Imeli smo elektromagnetne oklepe, ki so vse kovinske izstrelke odbili od nas, imeli smo najnovejše orožje, 50 milimetrske lazerske puške, ki so imele doseg  do 5 km in so lahko preluknjale tanka. To orožje ni doslej videl noben zemljan, saj se je vlada bala, da če bi prišlo v napačne roke, bi lahko povzročilo katastrofalne posledice na svetovni ravni.

 

Danes zjutraj smo pristali na obrobje mesta. Vse ljudi smo vkrcali na naša letala, sami pa smo ostali in zavarovali območje. Opazoval sem človeka, ki je uspel pribežati z 20 km oddaljenega mesta. Bil je edini tamkajšnji preživeli. Manjkali sta mu leva noga in roka. Zdelo se je, kot da bi mu jih nekdo, ali nekaj, iztrgal z telesa. Uspel je preživeti, ker si je pravočasno vbrizgal morfij v telo in nato nekako ustavil krvavitev. Preden so mu pomagali v letalo sem ga pogledal v oči. Bile so polne groze, straha, obupa. Nikoli še nisem videl takih oči. Sedaj se mi zdi kar smešno, saj prej, ko sem se pogledal v ogledalo, sem videl na sebi enake oči kot njegove. Vsi smo imeli enake oči.

Okoli poldneva smo vkrcali tudi zadnje prebivalce in letala so počasi vzletela.

V tistem trenutku se je začel napad.