Dan 50, ura 8.34

Namesto, da bi pisal dan 1, dan 2 in tako dalje sem se odločil, da bom štel glede na dan vojne, v katerem smo. To pa zato, ker mislim, da smo vsi v isti godlji, ne samo jaz ali pa vojaki ob meni. Celotno človeštvo šteje dneve tako. Vsi so se, se trenutno in se bodo borili za preživetje v tej vojni.

Noč je bila mirna. Našli smo zapuščen podzemni bunker, kjer so se rudarji verjetno skrili, kadar je v jami bila kakšna nevarnost. Tu so bile postelje, luči in celo nekaj hrane zaprte v posebnih embalažah, ki so hrani povečale rok trajanja za par ducatov let. Tekoče vode je bilo na pretek. Imeli smo vse, kar smo potrebovali. Pripravljeni smo bili za naš protinapad.

Odločili smo se, da dokler nam ne zmanjka hrane lahko preživimo tu v jami, kjer se lahko lažje bojujemo proti nasprotniku. Kadar nam bo pa hrane zmanjkalo, pa se bomo prebili nazaj na površje in poizkusili poiskati pomoč.

Bil sem optimističen, lahko jim uspe. Meni ne bo. Mislim, da imam nekaj organov čisto uničenih. Zagotovo sem tudi poln notranjih krvavitev. Ostalo mi je le par dni življenja.

Ne bom jim povedal. To bi jih le še bolj obremenilo. Mogoče bi celo hoteli iti na površje poiskati pomoč in bi nas roboti kje vmes posekali.

V teh dneh bom dal vse od sebe in upal, da me prej kak robot ubije kot pa da izkrvavim do smrti.