Dan 50, ura 22.56

[ Prve besede so neberljive, verjetno so jih solze razpackale]  …upala, da nam bo uspelo. On nam je vlil polno optimizma. Ni pošteno. Ni pošteno, da nam ni povedal. Lahko bi mu pomagali, lahko bi šli na površje in poiskali pomoč. Lahko bi ga rešili. Pa nam ni povedal. Zgrudil se je na tla in začel bljuvati kri. Njegove zadnje besede so bile »Pojdite naprej, morate preživeti.« Nato je izdihnil. Njegovi zadnji trenutki so bili polni nepopisne bolečine. Ne vem, kaj mu je moralo v tistih trenutkih iti po glavi. Žena? Otroci? Prijatelji? Ne vem, vem le, da sem jokala. Nisem morala ustaviti solz. Počutila sem se, kot da bi del mene umrl. V tem kratkem času, ki smo ga preživeli skupaj, smo se vsi zelo zbližali. Vsak je bil drug drugemu v podporo, skupaj smo se prebili skozi smrtonosne situacije. Njemu pa nismo uspeli pomagati. Lahko bi sprevideli, lahko bi pomislili, da je huje kot zgleda. Ampak on nam ni hotel pokazati svoje bolečine. Ni hotel, da bi se sekirali zanj.

Zato sem se odločila, da bom pisala naprej ta dnevnik. Mislim, da bi ga to razveselilo.

 

Moje ime je Nicky Parker. Pred eno uro je Simon umrl. Padel je z hrbta Bucku, in po nekaj minutnem bljuvanju krvi umrl. Sedaj nas je res le 20. Pred tem dogodkom bi lahko napisala, da je bil dan skoraj popoln. Noben vojak ni umrl, uničili smo 4 robote in našli še veliko takih skrivališč, kot je bilo tisto, v katerega smo se skrili prejšnjo noč. Bili smo optimistični.

Sedaj pa je vse drugače. Simon je bil naš vodja. Imel je največ vojnih izkušenj in znal je dobro voditi ekipo. Od zdaj naprej bo vse drugače. Dovolj je, ne bom več pisala o njem, nočem spet jokati.

Sedaj gremo vsi spat, jutri pa se bomo odločili kako naprej.