Dan 51, ura 16. 45

Umrl je. Tudi on je umrl. Roboti so nas preslepili. Vse skupaj je bila past. Ko je David prišel ven z jame je robot pristal za njim in mu z hitrim gibom odsekal noge. Mi smo začeli streljati vanj, vendar je bilo vse zaman. Za njim sta pristala dva robota, ki sta ga branila z nekakšnimi ščiti, ki so odbijali naše izstrelke. Čez nekaj sekund pa so se roboti razbežali. Vse kar smo videli, je bilo iznakaženo truplo Davida. Robot mu je odsekal nogi, roki in mu nato prebodel srce. Izgledalo je, kot da bi robot užival v mučenju in trpinčenju ubogega Davida, kot da bi se  ob tem neizmerno zabaval. To je seveda nemogoče, saj robot nima čustev in razuma, to početje je bolj podobno početju ljudi. Takrat sem pomislila, da te robote verjetno vodijo in usmerjajo ljudje. Mogoče se v tistih ogrodjih robotov v resnici skrivajo ljudje, ki jih od znotraj vodijo. Odločila sem se, da bomo razstavili naslednjega robota, ki ga uničimo.

Pri vsem tem pa je le ena stvar pozitivna. David je uspel prinesti oddajnik na površje. Sedaj moramo le nekaj dni počakati, pa nas bodo prišli rešiti. Zagotovo bodo prišli. Ne bom nehala upati, ne smem. Prenehati upati je v tej situaciji enako kot smrt.