Pred davnimi časi, ko Človek še ni umel drugega kot smeha in veselja, je v deželi za devetimi gorami ter devetimi vodami živelo mlado dekle, kateri je bilo ime Pomlad. Njene oči so bile sinje kot nebo, ki se je pelo nad njo, in nje lasje bolj zlati ter žlahtnejši od zlata samega. Za vsako živo bitje je imela nasmeh ter mu dela prijazno besedo. In, kakor se v pravljicah rado zgodi, so jo imeli vsi, ki so jo srečali, radi. Čeravno je bila njena koča napravljena samo za enega, se je redko zgodilo, da bi bilo dekle v njej samo, zakaj venomer so ji družbo delale okoliške živali. A nekega dne so zeleni travniki izginili, namesto njih pa je vladala bela praznina. Pomlad je prestrašena pohitela ven, da bi videla, kaj se je pripetilo, ter ugledala na tisočine belih snežink. 
»Snežinke, snežinke, zakaj padate?«, je vprašala Pomlad, »Zakaj nam hrano pobijate inu mraz prinašate?« In okoli nje so se zbrale snežinke in ji tako pravile:
»Kaj bi ne padale, draga Pomlad, ko nas je pa grozni Ledmož pregnal iz nebes in zaklenil sonce! V nebesih smo se podnevi lahko igrale s Soncem, ponoči pa plesale s sestrico Luno! Tu pa zmrzne in odmre vse, česar se dotaknemo, sonce je pa izginilo! Pomagaj nam, Pomlad! Sestra Luna gotovo ve, kod je odšlo sonce. Me smo padle iz nebes ter je ne moremo več vprašati, a tod okoli žive volkovi, ki se z luno z zemlje menijo. Pojdi do njih, Pomlad, gotovo ti bodo pomagali!«
Lunica je poslušala snežinke, in res, vedela je da tod okoli žive volkovi. Odločila se je, da jih poišče in prosi za pomoč. Tako se je vrnila v hišo, povila v culo hrane in malo vina ter se odpravila. Ko je prispela do gozdna, je ugledala gola drevesja; vse zeleno listje, ki so ga tako ponosno in razkošno nosila, je izginilo, in svež vonj je zamenjal ostri, hladni zrak. Luna se je umaknila za pajčevino, ki so jo spletle veje dreves in osvetlila celoten gozd.
»Preljuba drevesa, kaj se vam je dogodilo? Zakaj ste svoje listje pometala ter se razgalila?«
»Draga pomlad,« so ji žalostno odvrnila drevesa, »za naše zelenje je prehladno postalo ter nam je odpadlo, nismo ga sami zavrgli. Odkar se je Ledmož spustil na zemljo, smo gola, um se nam mrači, sonca pa ni nikjer najti. Nam boš pomagala, pomlad?«
»seveda, preljuba drevesa! A povejte mi, ste kje videla volkove? Luno moram povrpašati kam je sonce odšlo, in le volkovi se lahko pogovarjajo z njo.«
»Vemo kje so volkovi, zatorej postoj trenutek, poklicala jih bodemo! A pohiti, dekletce, preden se nam um dokončno omrači! Tedaj ti utegnemo kaj žalega storiti!«
Resnično, nedolgo zatem je pomlad slšala kako se je sneg ugrezal pod tacami volkov. 
»To dekletce nas je poklicalo, drevesa?« Je zarenčal največji izmed njih. V odgovor se je slišalo le šumenje poslednjih listov ter pokanje vej. Volkovi so za hip postali, nato pa se obrnili proti Pomladi ter jo obkrožili. »Kaj hočeš, dekletce? Povej!«
»Pomlad sem,« je rekla ter stopila korak naprej, »in vašo pomoč potrebujem! Strašni Ledmož je prišel nad našo deželo ter nam hudo storil! Okoli se ozrite, preljubi volkovi, pa boste videli! Sonce je zaklenil ter snežinke iz nebes izgnal!«
»Kaj nam mar za to, mala Pomlad?« so jo prekinili, »mi volkovi smo močni. Tudi ko ni sonca da bi nam dalo toplote lahko preživimo, zakaj naši kožuhi so topli, ter naši čekani ostri.« 
»Toda preljubi volkovi! Ko bo vse ostalo pomrlo, vam ostri čekani ne bodo pomagali, ne topel kožuh. Ustaviti moramo ledmoža ter vrniti sonce na nebo! Še drevesa so mi dejala da se jim um mrači, ter da se bojijo da bi mi kaj žalega storila!« Težka tišina je sledila tem besedam, ter nekaj trenutkov visela v zraku. Nakar so veje začeke glasneje pokati ter se zlovešče viti, dokler niso naposled pričele udarjati proti volkovom ter Pomladi. Srečoma so bili na robu gozda, ter so varno, a zasopihano prispeli na jaso. Največji izmed volkov se je ozrl proti zloveščemu gozdu.
»Prav,« je dejal. »Pomagali ti bodemo. Pojdimo bratje, z luno se moramo meniti. Ti, Pomlad, pa pojdeš z nami.«