Tako so odšli na bližnji hrib, kjer so volkovi tulili zdaj tulili v luno, zdaj jo pozorno poslušali. Pomlad je potrpežljivo čakala dokler niso končalni ter se ji približali.
»Pridi. Odriniti moramo.« so ji rekli.
»Toda kaj je Luna dejala? Kam moramo iti? Kaj storiti? Povejte mi, volkovi, prosim!«
»Mnogo nam je povedala. Sonce Je zaklenjeno, ključ pa je bil dan kralju Človeštva, ki mu Gluton pravijo. Prebiva daleč proti zahodu, skozi gozdove, ter prek Večnega Mostu. Na drugi strani bomo morali najti njegovo palačo ter Prestol Lobanj, na katerem sedi, ter mu vzeti ključ ter rešiti sonce. A pred tem nam bo treba prečkati most, ki ga varuje dekle, katero je Ledmož v led ujel. Na drugi strani pa nas čaka dobri gozdovnik, ki nam bo pomagal. A dosti bodi besed. Vzemimo pot pod noge. Moj trop bo šel v gozd ter si natrl smole, da nas bodo drevasa za svoje zamenjala.« 
Gozd je bil zlovešč v srebrnkasti svetlobi lune. Zvezd ni bilo videti, a oblaki so se ogibali lune, kot bi se je bali. Zrak je bil težak in vonj smrti se je širil iz gozdu. Ušesa je polnil zvok pokajočih vej in krikov živali ter Pomlad bi gotovo obrnila korak, ako bi bila sama. Tako pa bi ji volkovi česa takega ne dovolili, pa tudi sama se je bolje počutila v njihovi družbi. Zakoračila je torej v grozni gozd, poln zevajočih debel in rokolikih vej. Z mnogih so visela trupla živali in zemlja se je prenapila njihove krvi. A drevesa niso hlastala po majhni družbi, ki se je prebijala skozi gozd. Mnogo so hodili in mnogo grozot videli, kako se se drevesa premikala, da bi ujela kašno žival ter ji izpustila kri. Po premnogih urah hoje so le prišli do roba gozdu, kjer so drevesa prenehala rasti in so tla postala ledena. Pred njimi se jerazprostiral velikanski most, sredi mostu pa se je bohotil ogromen ledeni steber. O čuvarju mostu ni bilo sledu. Družba se je odpravila na most, a kakor hitro so se ga njihove noge dotaknile, je pričel ledeni steber pokati. Iz njega so se pojavile lepe, gladke roke, ki so se stegovale proti novoprišlekom ter prelep ženski glas je dejal:
»Kdo bi želel prečkati Večni most in h kateremu cilju bi šel?« 
»Pomlad bi hotela prečkati, Pomlad s svojimi prijatelji, da bi mogla zopet postaviti sonce na nebo!« 
Steber se je zdrobil in iz njega je prikorakala prelepa mladenka, odeta v ogrinjalo iz ledu in lasmi, belimi kot sneg. 
»Otrok, tega mostu ne boš prečkala.« In resnično, za njo so iz mostu vstali mnogi ledeni stebri, prek katerih ni bilo mogoče iti. 
Tedaj so pred Pomlad stopili volkovi in zarenčali. 
»Porušila boš stebre,« so dejali, »in nam nudila varen prehod do druge strani. Drugače te raztrgamo ter se mastimo s tvojim mesom!« A ledena mladenka se je le nasmehnila. 
»Kaj boš storil, ubogi volkec! Proti meni si nemočen! Edini, ki ima moč nad mano je ledmož!« 
A vendar je eden izmed volkov skočil z odprtim gobcem na ledeno mladenko, ter mrtev padel na tla pred njo, kjer se je raztreščil na tisoče ledenih koscev. Pomlad je z grozo opazovala dogodek, dokler ni v jezi rekla: »Zlobno bitje! Zakaj bi hotela služiti Ledmožu?!« 
Mladenka je počasi uperila svoj pogled vanjo ter še počasneje, taktno, ter z nemalo jeze v hladnem glasu dejala:
»Hotela? Misliš, da hočem tu stati celo večnost ter varovati ta most? Ledmož me ima pod prisilo! Zaklel me je, da moram čuvati ta most za vso večnost!«
»Torej si ne želiš varovati tega prehoda? Si ne želiš služiti Ledmožu?«
»Nikakor ne, mlado dekletce! A prek tega mosta te sladke besede ne bodo spravile.«
»Toda,« je dejala pomlad, »gotovo obstaja način da bi se osvobodila! Da bi se rešila Ledmoževe kletve ter bila svobodna!«
»Da, obstaja možnost... Poslušaj dekletce. Nekoč je bil tudi ledmož človek. Čarodej, a človek. In kakor mnogi, me je tudi on zasnubil. In kakor mnoge, sem ga zavrnila. Tedaj se je strašno razsrdil, in se zaklel, da me bo nekega dne ujel v lastno srce. Nekoč, ko sem bila sama in sem hodila tukaj, sem ga srečala. Svojo čarovnijo je uporabil, da me je ujel v ta ledeni steber, da me je prislil da čuvam ta most za vso večnost, da bom morala večno živeti... A ker je bil neizmerno podel, mi je dal še možnost odrešitve: rekel je, da bom svobodna, ako bom utrgala modro vrtnico... A z mostu ne morem, in tako ne morem najti vrtnice, ki bi me odrešila...« Tedaj je iz njenih oči pričela žareti toplina in led na njeni koži se je pričel topiti. »Bi mi mar ti našlo to rožo, dekletce? Ako bi našlo to rožo, bi most ne več imel čuvarja, zakaj čarovnija, ki me drži pri življenju, bi se razblinila...«
»A tvoje iskanje bo jalovo... Ni je stvari, kot je modra vrtnica.« 
Pa vendar: Pomlad je poiskušala. Dneve je hodila po gozdu, dneve iskala modro vrtnico, a našla je ni. Večkrat je postala in dejala volkov naj povprašajo: »Luna, sestra luna, ti vidiš vse, povej mi, kje leži modra vrtnica?« A vselej jim je luna odgovorila: »Ni je stvari, kot je modra vrtnica.« Nekega dne, ko je tako tavala po gozdu, se je zaslišalo ptičje petje na robu gozda. Hitro je Pomlad s svojimi volkovi in pohitela tjakaj, kjer je petje izviralo. In glej: ptico je ujelo drevo, ravno jo je hotelo ubiti, ko je eden izmed volkov odgriznil vejo ter odnesel ptico do Pomladi. Mnogo vej je hotelo drobno žival, a vsakokrat so je volkovi ubranili. Veje so Pomladi raztrgale obleko in kožo, a vendar so prišli ven iz gozda, morda kako miljo stran od mostu. 
»Ptičica, ptičica, povej, kaj te je zaneslo v te zlovešče kraje?« In ptičica ji je prestrašena odgovorila: »Svoje prijatelje sem na poti izgubila in dolgo tavala, nakar sem prišla sem... Življenje ti dolgujem, deklica! Pove, kako naj ti poplačam?« 
»Ni mi treba poplačati, ptičica, še smole dreves ti dam, da ti ne storijo žalega! A povej mi, kje bi lahko našla modro vrtnico?« 
»Modro vrtnico? Ni je take stvari na tem svetu! Zakaj pa bi jo rabilo, dekletce?« 
»Ledena čuvarka je rekla, da jo moram najti, če hočem čez most!« 
»Tako torej... Odpelji me do te čuvarke! Morda res nimam močnih kril, toda izmed vseh svojih sester najlepše pojem! Žalostinko ji zapojem, da ji omehča srce!« 
»Vredno je poiskusiti,« je rekla Pomlad in res je šla s ptico do ledene čuvarke. 
»Vračaš se!« je rekla čuvarka, takoj, ko jo je zagledala. »Mar to pomeni da imaš vrtnico?« 
»Ne,« je odgovorila Pomlad, »imam pa ptico, katera ti bo zapela pesem.« Te besede so čuvarko strašno razsrdile. 
»Bah! Kaj mi bo ptica?! Vrtnico potrebujem, da me odreši mojega prekletsva, ne ptice!« Tedaj je dejala ptica: »Pa vendar, kaj bi škodilo, ko bi poslušala mojo pesem?« In res, čuvarka je uvidela, da v tem ni prav nobene škode. Tako je ptica zapela, in njena pesem je bila tako čudovito otožna, da so celo volkovom solze polzele po odlačenih licih. Na samem koncu je solza pripolzela tudi ledeni mladenki, in kjer je padla na tla, je pognala modra vrtnica. Nejeverno je zrla v tla.
»Glej! Glej dekle!« je mladenka radostno vzkliknila. Solze so ji polzele po licu, in kamor je katera padla, tam je pognala modra vrtnica. 
»Glej dekle! Modre vrtnice! Urok je preklican, rešena sem!« Vzhičena se je sklonila ter si utrgala modro vrtnico. Stebri za njo so se zdrobili, njo pa je raznesel veter na najbolj oddaljene in nedostopne konce sveta, kjer še dandanes, vsaj tako pravijo, rastejo modre vrtnice.