Pomikal se boš proč od avta, počasi hodeč nazaj. Spotaknil se boš in padel, ne boš se več pobral. Že v tistem trenutku boš vedel, da ne boš nikdar več šel od doma, zunanjost te bo preveč plašila.

 

Sediš v sobi in poslušaš glasbo. Pogovarjaš se s prijateljem, s katerim gresta kasneje na pijačo. Prvič ga boš videl in težko čakaš. Vzameš prvo tableto.
Med tipkanjem pogleduješ naokrog po sobi, v mislih razvrščaš stvari po barvah, po oblikah, po trdoti. Vedno znova se ustavljaš pri zeleni packi na radiatorju. Tvoj najboljši prijatelj sedi na postelji in tudi njega postaviš v svojo razpredelnico stvari: barva – bela, oblika – človeška, trdota – kakor kdaj. Šel bo s tabo na pijačo, kot vedno.
»Koliko je pa star ta tvoj kolega?«
Odgovoriš: »26, se mi zdi. Zakaj?«
»Pa ve, s kom se pogovarja?«
»Ve, da se pogovarja z mano.«
»Torej ne ve.«

Tri ure po tem stojiš pred omaro in brskaš po obleki, kajti resnično ne bi rad šel v spranih oblekah nekoč mavričnih barv, dišeč po čigumijih. Tableta je popustila. Omara te prevzame, začneš si natikati različne kombinacije oblačil. Dolge, debele nogavice z zelenimi črtami, prevelik vijoličen pulover, rdeče kratke hlače, zelena baretka. Sandali, oprijeta svetlo modra majica z našitkom »My wolf ate the three little pigs«, kavbojke. Kilt, dolg plašč, nič spodnjic. Na koncu se odločiš za dolgo usnjeno jakno, dišečo po češnjevem tobaku, lahke hlače z žepi kaki barve in črno bel šal. Tokrat s spodnjicami. Vsa bitja in oblačila, ki so med tvojim besnenjem ušla iz omare pograbiš in vržeš nazaj, vse naenkrat.

Odideš v kuhinjo, načrtujoč dialoge, izmišljajoč si šale in teme pogovora, napraviš točen seznam, kaj boš pil. Med vsem tem razmišljanjem pozabiš vzeti tableto, svoj talisman za srečo in flomaster, brez katerega sicer ne zapuščaš doma. V naglici zapreš vrata za seboj, prijatelj že pričakujoče stoji za tabo, ko zaklepaš stanovanje. V kotih se premikajo sence v odtenkih modre barve.

Pred odhodom se boš usedel za bližnje drevo in si zvil joint, kot ponavadi, preden greš od doma. Prijatelj ne kadi, zato kadiš sam, on ti samo dela družbo. Opazoval boš metulje, ki se igrajo nad zaplatami trave ter veverice, ki jih hrepeneče gledajo. 18. november bo. Ko se boš obračal proti avtu, boš s kotičkom očesa ujel nekaj velikega švigati čez travnik. Obrnil se boš in tam ne bo več ne veveric, ne metuljev.

Vžgal boš avto in pripel pas. Med vožnjo boš konstantno pogledoval v vzvratno ogledalo, v katerem se bodo jasno izrisovali medvedje z zajčjimi zobmi in rilcem, sedeč na tvojem zadnjem sedežu. Odpiral se bo skriti predal za travo ob sovoznikovem sedežu, iz njega bo kukala zelena kepa dlake s popolnoma rdečimi očmi. Zlobno se bo nasmehnila in ti pokazala svoje ostre zobe. Medveda zadaj se bosta začela nemirno presedati. Ti boš vozil naprej, prepričan, da bo minilo, kot že tolikokrat prej.

Iz sovoznikovega predala bo pogledala vžigalna vrvica, pokrajina zunaj avta bo spreminjala barvo, le cesta bo ostajala ista in ne boš si je drznil zapustiti in ustaviti. Vozil boš naprej, panično oklepajoč volan, medtem ko bosta medveda na zadnjih sedežih z rilcema objemala tvoj sedež, zeleni dlakavi pa ti bo iz žepa povlekel vžigalnik in skočil k dinamitu. Takrat se boš zlomil, spustil boš volan, potegnil ročno in skočil na cesto. Svet bo spet postal normalen.

Pomikal se boš proč od avta, počasi hodeč nazaj. Spotaknil se boš in padel, ne boš se več pobral. Že v tistem trenutku boš vedel, da ne boš nikdar več šel od doma, zunanjost te bo preveč plašila.

 

Zato priporočam, da spet odkleneš vrata, se vrneš v stanovanje in vzameš tisto pozabljeno tableto.