Literarni portal, objavi svojo zgodbo, delo

Literarni natečaj, Spletno pero, spletnopero.si

Izložba Forum Projekt Štorija Registracija
Nalagam...


Na pogrebu smo bili štirje. Nisem bil presenečen, saj očeta res nihče ni maral. Babice so celo grozile otrokom, da jih bo ukradel, če ne bodo pridni. Ob žari smo stali negotov mlad župnik, babica z naveličanim izrazom na obrazu, jaz in mami. Zdelo se mi je, da samo jaz žalujem. Bilo je sredi zime in vsem so počasi zmrzovali prsti na nogah, vsi so samo hoteli čimprej domov, pred toplo peč in k svojemu čaju z rumom.

Po pogrebu sem moral izprazniti njegovo sobo. Z materjo že več let nista spala v isti postelji, na začetku je rekla, da ne prenese njegovega smrčanja, a s sestro sva vedela, da oče ne smrči. Začel sem z veliko omaro in zmetal ven večino oblek. Moram priznati, da ni imel okusa za modo ali vsaj osnovne stopnje spodobnosti, vedno je hodil okrog v raznobarvnih kratkih hlačah in raztrganih majicah, pa naj je šel na poroko ali na govorilne ure. Obdržal sem samo njegovo najljubšo majico, tisto, za katero sem sklepal, da se je bo najdlje držal njegov vonj. Nadaljeval sem s črnim predalnikom, ki je imel tretji predal zaklenjen že 240 dni, odkar je sestra izginila. Še vedno štejem. V prvem predalu sem našel par albumov s slikami, pod katerimi so pisala imena ljudi na njih. Nikogar nisem poznal. Pod albumi in vsenaokrog po predalu so bili z nožem vrezani datumi, zablodeli verzi in citati iz očetovih najljubših knjig. 

Drugi predal je bil natrpan s sivimi in modrimi nogavicami in navadnimi belimi spodnjicami. Četrti in zadnji predal je bil prazen in plitkejši od drugih. Na njegov zadnji rob je bil z belim lepilnim trakom prilepljen ključ do tretjega predala. Nisem ga našel namenoma. Sem pa spoštoval očetovo odločitev in nikoli do tedaj nisem odpiral tistega zloveščega tretjega predala. Tudi takrat sem se odločil, da ga pustim za konec, zato sem najprej izpraznil še nočno omarico, ki je bila že od nekdaj do vrha natrpana s knjigami iz knjižnice in vse po vrsti so imele pretečen rok vrnitve.

Potem sem vzel ključ in se počasi približal predalniku. Ključavnico sem odklepal previdno, kot bi me v predalu čakala kaka grozna zver. A ko sem izvlekel predal je tam ležal le star fotoaparat.

Prijava

E-mail:


Geslo:


zapomni si me
Zgodba zaenkrat še nedoločene dolžine o modelu, ki mu umrli oče zapusti neko zakon zadevo. (Štorija je projekt, ki bo dobro del predvsem slovenskemu urbanemu leposlovju in vsem, ki bi radi delili svoja literarna dela)
Pomagaj Štoriji delovati
Članstvo v skupnosti štorija je popolnoma brezplačno, a razvoj spletišča ni. Zelo bomo veseli kakršne koli pomoči, donacij, sponzorstva.
Kdo štoriji pomaga in kako lahko pomagam tudi sam?
Licenčna pogodba
Štorija je izdana pod Creative Commons nekomercialno - brez predelav licenco. To velja za vsa besedila in ostalo vsebino, ki je dostopna na spletišču Štorija. Licenca v grobem dovoljuje kopiranje besedil, če sta pri tem navedena avtor (član Štorije) in spletišče Štorija, ter če se kopija ne uporablja v komercialne namene. Pri tem ni dovoljeno nikakršno spreminjanje vsebine besedila.
Več....
Creative Commons License
Uredništvo
Urednik Štorije je Alex Bešir.
Veseli bomo kakršnih koli predlogov, popravkov, idej, pohval in kritik, ki nam jih lahko pošljete na e-poštni naslov
info@storija.net

Literarni portal, objavi svojo zgodbo, delo

Literarni natečaj, Spletno pero, spletnopero.si