Zaloputnem vrata in še zadnjič pogledam vodjo oddelka, Yaanesa Nouuvaka. Čisto se mu je zmešalo, od dvajsetih zaposlenih ljudi na oddelku delamo … delajo samo še trije. Prekleti odpirači za konzerve! Ni šans, da bi lahko nadomestili človeško roko. Ni šans.

 

            Doma  se usedem na fotelj, ki se pod mojo težo ravno prav ugrezne ter me začne masirati. Poskusim se odpočiti od stresnega dne in si prižgem hologram-TV, katerega slika je že pošteno meglena, kar je razumljivo, glede na moj star model X-400. Ravno še ujamem popoldanske novice. »Delež zaposlenih: ljudje 33 %, robotski humanoidi 67 %,«  kar kriči naslov. »Pa to je noro!« se slišim izustiti. V besu začnem menjavati programe. »Odstotek nezaposlenih med ljudmi največji do sedaj.« »Lani glavna delovna sila ljudje, letos popolna prevlada mehaniziranih delavcev.« »Bo Mechanicus v industriji popolnoma izpodrinil Homo Sapiensa Sapiensa?«

Klik. Pobliskavam proti ugasnjenemu hologramskemu projektorju, kakor da je ta tehnološki dosežek kriv za stanje zaposlenih v Federaciji. Ali pač?

            V sebi začutim toliko negativne energije, da se moram zamotiti, zato vstanem in pokličem Dvigalo, še eno čudo moderne tehnologije. Vstopim in vtipkam ime trgovskega centra. Morda mi bo ogledovanje stvari, ki si jih ne morem privoščiti, odvrnilo misli o vedno večji uporabi robotov v našem življenju. »Našem življenju. So še vedno roboti le del našega življenja? Ali smo mi že in samo še del njihovega?« glasno premišljujem.

            Dvigalo se ustavi in izstopim. Znajdem se v ogromni kupoli, polni reklamnih napisov raznih izdelkov in njihovih proizvajalcev. V glavi se mi začne odvijati oglasni vihar. »Izboljšajte svoje glasbeno doživetje z MuzikVgrajevalcem, s katerim si lahko katerokoli zvočno stvarjenje naložite direktno v auditorni del možganov!« »Ste naveličani nočnih mor in slabega spanca? Sanjalo Vam omogoča popoln nadzor nad sanjami! Ne le-to, če dokupite ŠtudiSanjalo, lahko v spanju, brez kakršnegakoli napora, preštudirate katerokoli vrsto gradiva! Ne le zabavno, tudi poučno - Sanjalo.«

Potrebujem nekaj trenutkov, da se otresem vsiljivih oglasnih sporočil v glavi. Odprem oči. Še vedno se mi vse blešči od oglaševalskega viharja in trudim se zaznati celotno okolico. Zaslišim kovinski glas: »Gospod, Vam smem ponuditi zastonjski vzorec mazila proti radiaciji? Zaboj stan …« Pokrijem si ušesa in pospešim korak. 'Kakšen idiot pa sem, misleč, da se bom sprostil tukaj, med vsem truščem oglaševanja in ponudbe?! Prišel sem naravnost z dežja pod kap.'

Zaradi toka teh misli ne gledam predse in trčim v mehanskega varnostnika. Hitro se začnem opravičevati, zavedajoč se hitrosti odziva modrih 'mož' postave: »Oprostite, nisem nalaš…« »Napadalec, napadalec!« me prekine kovinski glas. Pa smo tam. Pokvarjen opekač so postavili za varnostnika. V sekundi sem na tleh, na sebi začutim težo treh ljudi, posledično sem seveda priklenjen k mrzlemu kovinskemu podu trgovskega centra. Prekleti odpirači za konzerve!

            Na srečo je bil na vrhu varnostnega oddelka še vedno človek, ki mu celotno situacijo prijazno in pomirjeno razložim. Ta me po parih ogledih hologramskega posnetka dogodka le izpusti.

'Kakšen dan,' si mislim v Dvigalu med potjo domov, 'vse samo zaradi samooklicanega viška človeške tehnologije, humanoidnega robota. Še ena podobna situacija danes, pa me bo doletel živčni zlom. Kot včeraj strica Toinaata, ki se mu je zmešalo takoj po njegovi zamenjavi v skladišču z neko ceneno varianto robota s Češkoslovaške. In kot pravijo, zgodovina se ponavlja.'

 Nenadoma se ustavim, luči pa ugasnejo. »Ti hudič!« Začnem udrihati po stenah t.i. prevoznega sredstva prihodnosti. Toliko kreditov, kot jih dam za Dvigalo, pa še vedno prihaja do takih preprostih napak. Nad seboj v stropu zaslišim, glej ga zlomka, popačen robotski glas: »Gospod, opravičujemo se za nevšečnosti, vendar je v centrali prišlo do napake. Hvala za potrpežljivost.«

            Kaj nisem prej govoril o nekem živčnem zlomu? No, recimo, da se mi je nekaj premaknilo.

Znajdem se pred kolosalno zgradbo, v kateri sem še pred nekaj urami delal. Odločen sem bil poiskati Nouuvaka in mu povedati svoje. On bo svoje, ljudi namreč, živa bitja, gospodarje narave, menjal za te ... za te delavce, kot na Češkoslovaškem kličejo robote.

Vstopim v zgradbo, se pri recepciji predstavim kot klient Yaanesa in stopim na tekoči trak. Izskočim pred vrati oddelka KZS in vstopim. Skupna sobana je polna piskov in kovinskega šepeta, kar še dodatno podžge moj motiv za obisk mojega nekdanjega nadrejenega.

            Vstopim v pisarno Yaanesa Nouuvaka. »Gospod, zahtevam svojo službo nazaj!« nekoliko glasneje spregovorim. »Z vsem spoštovanjem, seveda,« še hitro pristavim sarkastično. Janez (kar označuje povprečneža, pred stoletji je bilo to namreč najbolj pogosto človeško ime), kot smo ga za hrbtom klicali, presenečen vstane, vendar se mu na ustnicah hitro izriše nasmeh.

»HAHAHAHA!« se začne glasno smejati, jaz pa ga gledam kot nek … kot nek robot. Prazno in nekoliko brezupno. Toliko o svojem podvigu in o tem, kako mu bom povedal svoje. Strahopetec.

«HAHAHAHAHA!« se Nouuvak kar ne more ustaviti, dokler se mu ne zaleti. Počakam še nekaj trenutkov, vse do pomiritve Yaanesovega kašlja. »Kakšen odziv pa si pričakoval?« Ostanem tiho. »Pa saj nisi pričakoval, da ti bom kar takole vrnil službo? Da boš privihral v mojo pisarno, ves razjarjen in odločen doseči svoje? Fant moj, naiven pa si. Dandanes je treba varčevati, roboti pa ne potrebujejo ne kreditov, ne kosila, ne počitnic. Roboti ne rojevajo, roboti ne zbolijo. Vsake dva tedna mu zamenjaš tisto vodikovo baterijo, pa je to to. Daj, ne sramoti se, obrni se in odidi domov.« Z zlobnim nasmeškom doda: »Jutri je nov dan, kaj pa veš, morda se najde kakšen delodajalec, ki še vedno zagovarja človeško delovno silo.«

Tiho stojim in premišljujem o povedanem, s prezirom zadnje pripombe. Nouuvak zgleda popolnoma miren glede tega. Miren kot robot. Kot da on ni poraba kreditov, hrane in počitniške kabine na Saturnovih prstanih.

Po dolgem molku končno pridem do odgovora: »Koliko časa pa ti misliš, da boš še zdržal? Par dni, morda teden, mesec?« »Fant, zaposlenih ranga P-7 ne odpuščajo. Prav tako robo-humanoidi še niso na taki ravni, da bi lahko nadomestili človeka mojih sposobnosti. In še vsaj par deset let ne bodo, pravi moj prijatelj, ki sodeluje pri večjih projektih Robotske družbe. In do takrat še nameravam uživati.«

 

            Zbudim se. Končno sem se po nekaj letih dobro naspal. Nič več vstajanja v zgodnjih urah. Na to bi se lahko navadil.

Počasi vstanem in stopim v kabino za oblačenje. Odločim se za športni stil in pritisnem gumb. Klik. Nič. 'Ah ja, moderna tehologija,' sarkastično pomislim. Zaprem oči in začnem noro pritiskati po gumbu. Klik klik klik. Neka sila mi priklene roke k telesu in po odprtju oči se zavem, da sem v prisilnem jopiču. Izven kabine zaslišim piske in kovinski odmev. 'Saj sanjam,' si mislim. Nenadoma se vrata kabine grobo odprejo in zadnje, kar vidim, so mehanske pojave človeške velikosti v belih haljah.

 

            Oglasni vihar Robotske družbe me zbudi. 'Kaj za vraga, RD?' so moje prve misli. »So mehanski deli pripravljeni?« zaslišim prvi kovinski šepet. »Da, začnimo z nadgrajevanjem delavcev,« pravi drugi. »Nova Generacija Homo Mechanicus.«

Z grozo na obrazu odprem oči. Ne morem premikati trupa od vratu navzdol. Zavem se svoje podlage, ležim na nečem hladnem in kovinskem. Ozrem se okoli sebe in na mizi levo vidim … strica Toinaata. Ozrem se še na desno. Presenečeno se zdrznem ob pogledu na Yaanesa Nouuvaka, vendar se mi na ustnicah hitro izriše nasmeh. »HAHAHAHA!«