Še en izmed mnogih dni. Tistih dni, ki jih ne moreš ločiti med seboj. Ti (in samo ti) dnevi so prisotni že kar dolgo. Predolgo. Medtem ko na klopi pred parkiriščem sediš in piješ tisti poceni ledeni čaj – kot vedno, in razmišljaš kako boš danes nekaj res spremenil, ampak vseeno veš da bo ta dan identičen včerajšnjemu – kot vedno, slišiš da te nekdo kliče po imenu. Ozreš se in vidiš Špelo. Ja, tisto Špelo, ki je nisi videl že vsaj deset, enajst let. Prijetno si presenečen, ampak moraš vseeno presenečenje zaigrati, vsaj nasmeh pride sam od sebe. Pove ti, da se je pred kratkim preselila sem, v Ljubljano. To ti je všeč. Še bolj pa ti je všeč to, da ne zgleda da se ji kam mudi. Pogovarjata se tako kot se pač pogovarjata dva, ki se dolgo nista videla. Dobiš zelo nenavadno idejo. Vprašaš jo, če ima čas. Začne se smejati še lepše kot prej in ti pritrdi, seveda ona misli, da imaš ti v mislih pijačo.

 

Vprašaš jo, če je že kdaj bila v Škofji Loki. Seveda je najprej presenečena, nato pa odgovori, da tam še ni bila. Tudi ti še nisi bil tam, ampak ti pa je ta kraj ostal v spominu, ko si še hodil v gimnazijo. Za Škofjo Loko boš vedno vedel, da leži ob stičišču dveh rek – Poljanske in Selške Sore. Če gledaš na zemljevidu, je Selška Sora oz. Selščica „zgori“, Poljanksa Sora oz. Poljanščica pa „spodi“. To si si zapomnil, ker si vedno pomislil na kratico s.p. S je prvi, zato je zgoraj. Ampak to zdaj ni važno, še manj pa pomembno. Kar pa je važno in zlasti pomembno, pa je to da si povabil Špelo v svoj avto, ki ni daleč od tu. Nekaj časa te nezaupljivo gleda, nato pa prikima.

 

Med vožnjo te stalno sprašuje kam gresta, ti pa ji stalno govoriš, da bo že videla in da ji ne bo žal. Bliža se večer in končno prispeta … v Škofjo Loko. Njej ni jasno zakaj sta prišla sem, no, vsaj sprva ne. Razmišlja kaj ti gre po glavi. To nekako začutiš, zato ji takoj poveš, da nimaš nikakršnih podlih načrtov v glavi. In res je, nimaš jih. Ne gre se za ljubezen, ampak za nekaj drugega. Sprehodita se do tistega lepega kamnitega mostu, se na njem ustavita, naslonita na ograjo in opazujeta reko medtem ko se dan že počasi poslavlja. Nasmeji se ti tako prisrčno, kot se lahko samo ženske nasmejijo in z očmi išče v tvojih očeh odgovor na vprašanje „Zakaj vse to?“. Ti pa veš, da ona ve zakaj, zato ji ne poveš, ampak čakaš da sama pride do odgovora. Ravno ona je tista izmed vseh ljudi, ki bi morala vedeti zakaj si to naredil. Ona ve. Ona ve, ker se spomniš da jo je pred mnogimi leti mučil strah pred tem. Ona ve, ker se ni preselila v Ljubljano zaradi službe ali česa takega. Ona pač ve.

 

Tako slonita na ograji drug zraven drugega in sta popolnoma tiho, medtem ko na vaju začenja padati mrak. Nikamor se vama ne mudi. Končuje se lep dan, poseben dan. Dan, ki ga ne boš pozabil ali pa zamenjal s katerim drugim.