Prvo poglavje

     Nežna umetna razpršena rjava svetloba iz luči, ki so ne preveč uspešno poskušale pričarati občutek, kot da zunaj sonce pravkar zahaja, je bila edina svetloba v majhni in hladni sobici, v katero sta pravkar vstopila mož in ženska.
     "Kar usedi se," je dejala ženska, mož pa je že sedel, še preden je uspela dokončati svoj stavek.
     "Bencin se je spet podražil, so povedali malo prej po radiu," je nadaljevala, ko se je tudi sama usedla na drugem koncu majhne, lesene in zelo vidno stare mizice.
     "Ah ja? Verjamem, verjamem," je nemudoma odvrnil mož s takim glasom, da bi ga ženska, če ga ne bi poznala, zagotovo pogledala in vprašala, če je sploh slišal, kaj mu je rekla. A ženska ga je poznala, in to zelo dobro.
     "In v Zagrebu je spet nekdo umrl zaradi nove gripe! To je grozno!" je rekla in z roko pometla drobtinice z mize.
     "Ah ja? Verjamem, verjamem," se je ponovil moški.
     "Mislim, da je zdaj že skrajni čas, da bi se šla cepiti."
     "Ah ja? Verjamem, verjamem."
     "Ti si se že cepil proti tej gripi, mogoče?"
     "Ah ja? Verjamem, verjamem," je gluho odvrnil moški, ki je z vsakim trenutkom izgledal bolj zaskrbljen, kot da bi bil edini, ki ve, da je pod mizo bomba, a tega ne bi smel povedati.
     "Hej! A ti mene sploh poslušaš?" je malo glasneje vprašala ženska, ki se je očitno naveličala pogovarjati s samo seboj.
     "Hm? Joj oprosti! Saj veš, kako sem živčen, dokler mi ne poveš kako in kaj," se je zdramil moški in žensko končno pogledal v oči.
     Ženska je vedela, kako je živčen, dokler mu ne pove kako in kaj, zato se je medlo nasmehnila, se sklonila in izpod mize potegnila lesen zabojček. Iz zabojčka je nato potegnila dvainpetdeset nekoliko večjih igralnih kart in jih na hitro premešala.
     Sledil je trenutek tišine. Ženska je globoko vdihnila in izdihnila, kot da bi v resnici sedela na zahodni obali Portugalske in bi ji mrzlo svež oceanski veter pihal v obraz. To je bilo seveda nesmiselno, saj je v resnici sedela v majhni mrzli plesnivi sobici.
     Moža je počasi že začelo zvijati od nepotrpljenja:
     "No, kaj praviš, bo danes? Zagotovo bo danes! Že celo noč imam občutek, da bo danes! Tako močen občutek, da sploh nisem mogel spati. To pomeni, da bo danes ta dan. Ojoj, pa ravno danes!" Mož se je že skoraj začel jokati.
     "Bomo videli, bomo videli," ga je povsem brez sočutja poskusila pomiriti ženska. S kupčka kart jih je nekaj vzela in jih porazdelila po mizi.
     "Mhm," si je zagodrnjala medtem, ko jih je obračala, mož pa jo je gledal z divjimi očmi, kakršne ima preplašen glodavec, tik preden ga kača pograbi za vrat.
     "No?" se je možu utrgalo iz ust.
     "Oh, lepo," se je ženska nasmehnila sama sebi.
     "Kaj, kaj?" je hitel moški z glasom nevzgojenega otroka, ki je pojedel preveč sladkorja.
     "Zadovoljen boš," mu je pojasnila ženska, "danes ne boš umrl. Zagotovo ne. Smrt se ti še vedno zelo nevarno bliža, a danes je ne boš videl. Morda jutri, kdo ve?"
     "Uhhh," si je oddahnil moški in končno začel uporabljati naslonjalo na svojem stolčku. "Pa tako prepričan sem bil, da me bo danes povozil avto."
     "Vem, verjamem," je povedala jasnovidka in se mu nasmehnila, kot bi bila neizmerno zadovoljna sama s sabo. Saj je tudi bila. Mož pred njo je bil njena stalna stranka. Vsak dan, natanko ob deveti uri zjutraj, jo je mož obiskal, prepričan, da ga bo danes povozil avtomobil.
     "Ampak to pomeni, da me bo skoraj sigurno povozil jutri?" je mož še vprašal jasnovidko.
     "Ah, kdo ve, zelo verjetno," je odvrnila, "a na to ti bom znala odgovoriti šele jutri."
     Mož je vstal, potegnil iz tesnih kavbojk črno denarnico in iz nje vzel tak bankovec, ki ga večina ljudi ne drži v rokah vsak dan. Pa ne zato, ker si ne bi želela. Bankovec je položil na mizico in si sam odprl vrata, ženska pa se mu je približala, da bi jih zaprla za njim.
     Za trenutek se je vprašala, koliko časa bo še lahko ponavljala ta scenarij, a jo je hitro pomirilo dejstvo, da jo mož obiskuje že dobro drugo leto.
     Vsak dan.
     "A veš, da je moj oče umrl, ko ga je povozil avtomobil na prehodu za pešce? To je bilo natanko za njegov 47 rojstni dan!" se je mož še zadnjič danes obrnil k jasnovidki.
     "Vem," je odvrnila.
     "In da je mojega starega očeta do smrti povozil avtobus, medtem ko je čakal na avtobusni postaji, da bi se iz službe vrnil domov, kjer ga je čakala družina, ki mu je za 47. rojstni dan pripravila rojstno dnevno zabavo?"
     "Vem, vem,"
     "In a veš, da..."
     "Vem, vem, si mi že nešteto krat povedal," ga je že skoraj nesramno prekinila jasnovidka, ki se je nemudoma nasmehnila, da bi popravila vzdušje.
     "Vem da sem. Samo jaz imam že 49 let in nočem, da bi bil presenečen, ko me bo povozil avto," se ji je mož že tisočic izpovedal.
     "Ne skrbi," ga je potolažila, "saj imaš mene. Jaz ti bom natančno povedala, kdaj boš umrl, nič ne skrbi."
     "Hvala," se ji je čez čas zahvalil moški, "torej jutri, ob devetih?"
     "Jutri ob devetih," mu je pritrdila jasnovidka.