Nisem več otrok, a nisem še dorasel vsakdanjemu bremenu. Še zmerom si rad privoščim kakao s smetano in odmislim ves svet. Predstavljam si, da sem sam v središču sveta, ki ga predstavljajo starši in otroci z naše ulice ter senca sosedovega psa. Nikogar drugega ni na mojem svetu. Zame je življenje še zmeraj le igra, v središču katere sem jaz.

Kadar se zmrači, si ne želim, da me mati popelje v čaroben svet sanj. Želim si ponočevati in zjutraj spit skodelico gorke črne kave. Pa vendarle si ne želim brati rumenega tiska in nočem se sprijazniti s tem, da je svet veliko večji od mene, da se jaz v svetu izgubljam. Prej ko slej bom moral dojeti, da življenje ni le igra, temveč je krvava bitka. A tega nočem verjeti, ne danes - nemara jutri.

Odraščam. Nekoč bom moral odrasti. Nisem več otrok in nisem odrasel - sem nekaj vmes in se zgubljam v svetu in svojih občutji. Že dolgo vem, da božiček ne obstaja, a še zmeraj verjamem v dobroto v svetu. Nočem izgubiti brezbrižnega otroštva - ne za zmeraj. Pa vendarle ga bom. Nekoč. A ne danes. Vzel si bom še en dan, da se poslovim od tistega, kar ne dobim nikoli več nazaj - odrasel bom jutri.