Vsak nov dan s seboj prinaša nove izkušnje in prizkušnje, ki jih moramo prestati. Včasih jih sploh ne zapazim in rad imam take dni, ko se življenje zdi preprosto. A danes ni eden takšnih dni, danes te ni.

Že zjutraj se pogledam v zrcalo, a iz zrcala se mi smeji prazen odsev. Sam sem in osamljen in majhen - premajhen, da bi se zapazil. Pomislim, da sem nepomemben, a mi lakota prmami misli, zato pripravim zajtrk za dva, a krožnik nasproti mene ostane neomadeževan.

Sam sem, nikogar ni. Nemara tudi mene ni ...

Še predno zberem pogum, da bi se zopet postavil pred zrcalo, da bi se nekoliko očedil in odpravil med ljudi, moja osamljenost izgine; mobilni telefon tiho zabrenči, ker mi sporočaš, da me pogrešaš, da nisem nihče, temveč sem tebi vse. In znenada se dan zdi jasnejši. "Nihče sem," pomislim "a zate sem vse ..." Tih nasmešek mi prikrije lica. "Ljubim te," si mislim.