Zbudil se je. Ni je bilo v postelji. Za njo je ostal le vonj na vzglavniku in par svetlih, krajših las. Najverjetneje je odšla, ko je še spal, ali pa sploh ni prišla. Če je bila tam, je morala oditi, ko je on še spal, ko so njegove misli še obdelovale, kaj se je pravzaprav dogajalo prejšnje noči.

Vendar je na njeni strani postelje našel njena oblačila. V omari so še vedno bile njene stvari. Vstal je. Odšel proti kuhinji z ogormnim glavobolom, z namenom, da si bo skuhal kavo. Prižgal je radio, na katerem se je vrtela pesem, ki mu je vedno znova pričarala solze v oči. Spomninjala ga je na njen odhod v oddaljen kraj. Pogledal je na mobilni telefon in se zazrl v fotografijo, na kateri sta bila oba. Posneta je bila lani. Na morju. Oba sta bila v kopalkah. Ona je imela tiste kopalke, ki jih je on oboževal. Bele. Z natisnjenimi črnimi rožicami in rdečim robom. Okoli vratu je imela ogrlico. Ogrlico, na katero je bila zelo navezana. Bila je babičina. Dobila jo je v dar, ko je dopolnila 10 let. V ušesih pa uhane. Bili so njegovo darilo, ko se je prvi teden vrnila nazaj iz njemu tako osovraženega kraja. No, vsaj en par, saj je imela ušesa skoraj da cela preluknjana. Spomnil se je, kako sta oba norela, ko sta po strastni noči iskala par uhanov, ki sta dobila noge. Na smeh mu je šlo.

Na posnetku je sedla v njegovem naročju. Bila sta objeta. Fotografirana od zadaj. V hrbet. Vendar vsakdo, ki bi ju le malo poznal, bi vedel, da sta onadva. Njena postavica se je takorekoč zgubljala v njegovem objemu. Opazi se močan kontrast med barvo kože. On tako zagorel, ona pa svetla. Pod njeno desno pazduho pa se vidi znamenje, ki ne moti, nasprotno, zanimivo na pogled. On ji nekaj šepeta na uho. Drži jo za roko, ona gleda njegovo dlan in se smeji. Verjetno zato, ker je imel nalakirane nohte.

Na fotografiji pa je opazil podrobnost, ki je do tedaj nikoi ni videl. Tik ob obali je sedel otrok. Brezkrbno se je igral s kanglico in peskom. Zakaj ga do takrat, še ni videl? Med tem pa je voda za kavo že zavrela in umazala ves štedilnik. Zamišljeno je vstal od mize in naredil tista dva koraka, da bi si nalil vrelo kavo v skodelico. Zagrabil je prvo skodelico, ki mu je prišla na roko. Nalil si je kave in odšel v dnevno sobo. Usedel se je na kavč. Vid se mu je pačasi začel ostriti. Opazil je, da v roki drži skodelico, ki je bila sila umazana. Če bi ga tedaj videla, bi bila zelo jezna. Zelo je bila občutljiva na to, da je kdo pil iz kakega umazanega kozarca ali skodelice. Ampak njemu takrat za to ni bilo mar. Kava je bila že nalita. Spil bo kavo in skodelico umil. Nihče ne bo niti opazil. Spil je kavo, skodelico pa pustil kar na klubski mizici. Radio je začel predvajati lokaln novice, ki jih zaradi tujega jezika ni razumel.

Zagledal se je ven. Čudno, oblačno vreme. Umil se je in oblekel ter s svinčniki in skicirko v roki odšel na teraso. Ni mogel risati. Ura je morala biti že pozna. Poslušal je glasove tujih ljudi. Kričanje, smejanje, brezskrbno življenje. Potegnil je nekaj črt s svinčikom in pospravil vse skupaj.

Zapustil je stanovanje in odšel na sprehod, da si bo zbistril misli. Odprl je vhodna vrata in že se je znašel na parkirišču, ki ga je obdajalo zelenje. Mislil si je, da je vsako zimo ta prostor morala zasuti snežna oddeja.

Takrat je v obraz dobil snežno kepo. Zaslišal je njeno smejanje. Zatekel se je proti njej, jo objel in se skupaj z njo vrgel v sneg. Ji za vrat pospravil sneženo kepo in ji zraven pel: »bela snežinka, ki pada, lej prvi sneg.« Ona se je pobrala in mu ni ostala dolžna. Bila sta kot dva otroka, ravno taka, ki sta se zaletela vanj in ga prebudila iz teh sanj, da se je vrnil nazaj v realnost.

Odpravil se je proti parku. V mislih mu je igrala pesem. Pesem, ki sta jo vedno prepevala skupaj v avtu, na počitnicah, doma,...