Spet se je spomnil Nanjo, vsakič ko je poprijel za svinčnik, se je Njen vonj pojavil v njegovem nosu. Vonj po čistem. Slišal je Njeno dihanje, čutil je Njeno toplo sapo na vratu, čutil je Njen objem. Nato so se mu oči obrnile navzgor, po hrbtu je dobil mravlince, naredil par krogov z glavo, kot da bi hotel razmigati vratne mišice. Poprijel je za blok listov. Samo še en papir je bil v njem. Odločil se je, da jo bo narisal in s tem zapečatil, končal svoje ustvarjanje. Ko je poporijel še za svinčik in senčilo, je odtaval v drugi svet. Kakor da bi potoval po vesolju. Pred očmi so se mu prikoazovale podobe, ki jih prej še ni videl. Njegova roka pa je še kar risala in risala dalje. Če bi tisti trenutek kdo vstopil v sobo, ga ne bi niti opazil. Zatopljen je bil v svojem svetu, vsake toliko se je zasmejal in postrani pogledal nastajajočo risbo. Všeč mu je bila. Ravno taka, kakršno je imel v mislih. Ravno taka, kot je hotel da bi bila. Med risanjem pa je nekaj zaslišal. Ta glas mu je bil znan. Stišal je glasbo, tisto glasbo, ki ga je pomirjala, tisto glasbo, ki jo je poslušal vsakič, ko je bil žalosten, tisto glasbo, ki jo je poslušal samo on in nihče drug. Prisluhnil je glasu, ki mu je govoril. Obrnil se je proč od risbe. Pogledal je po sobi. Nobenega ni bilo. Sam je bil v stanovanju. Pa vendar je nekaj slišal. Tisti znani glas, ki ga je zbujal zjutraj, tisti znani glas, ki ga je zvečr uspaval, tisti znani glas, ki ga je miril, ko je bil žalosten. Odločil se je, da zapusti risanje samo za treutek, da bi si odšel po kozarec vode. Mogoče pa se mu vse to samo zdi. Občutki med risanjem Nje, so bili morda krivi, da čuje njen glas. Pa vendar je bil ta glas vedno bolj živ. Vedno bolj mu je odmeval v glavi, tisti “Sonček”. Ni mu bilo čisto jasno. A se je kljub zmešnjavi v svoji glavi odločil, da nadaljuje z risanjem in pojača zvok glasbe. Tako je zadušil glas, ki mu je odmeval v glavi. Ponovno so se mu oči obrnile navzgor, ponovno je začutil mravlljince po hrbtu, ponovno je razmigal vrat. Poletel je na krilil domišlije in risal dalje. A tokrat ni videl zvezd, supernov, ali kakih drugih nebesnih pojavov. Tokrat so se v njegove misli vsidrali spomini. Spominjal se je, kako je bilo lepo, ko je Ona še bila tukaj. Spomnil se je, kako ga je nekoč, ko se je prezgodaj zbudil in je bil presrečen, da je prva oseba, ki jo je videl bila Ona, stekel proti njej in jo objel, tako da ga je po nesreči polila z vočo kavo po nogi. Spomnil se je, kako je bilo lepo, ko sta skupaj sestavljala kocke. Spomnil se je, kako se je jezil Nanjo, ko mu ni pustila piti gaziranih pijač zvečer. Spomnil se je, kako ni hotel oditi iz njenega varnega objema v vrtec. Spomnil se je, kako ga je zgodaj zjutraj zeblo in ga je Ona objela. Spomnil se je mrzlega, zimskega popoldneva na plaži, ko je padel v mrzlo morje in ga je Ona rešila in odnesla v deki domov.

Risba se je bljižala koncu, a on je še vedno imel na obrazu tisti odsoten nasmešek, ki se mu je pojavil, ko je razmišljal o Njej. Ta nasmešek je bil kot poletna jutranja zarja nad velikim jezerom. Sonce se v takih primerih zelo slabo vidi, zaradi zelo goste megle. Ta nasmeh je bil tudi podoben večernim zvezdam, ki jih gledaš podnevi. Ne vidiš jih, a veš, da so tam zgorja.

Končal je risbo. Vstal je s stola. Risbo je postavil pokončno, naredil je par korakov nazaj. Ogledal si jo je od daleč. Po licu mu je stekla solza. Bil je zadovljen s tem kar je naredi. A vseeno ga je nekaj mučilo. Spet se je pojavi tisti glas. Odločil se je, da ga bo tokrat poslušal in mu celo odgovoril: “Kdo si, povej mi.”

Vendar pa je glas vedno znova govoril samo eno in isto besedo: “Sonček, Sonček.” Ni mu bilo prav nič prijetno. Zbal se je, da se mu meša. Še enkrat je pogledal proti risbi in se odločil, da si bo malo odpočil. Ulegel se je na posteljo in presenetljivo hitro zaspal.

Čudne sanje so bile to. Sanjal je kako je hodil po hribih. Bilo je zelo mrzlo in zeblo ga je v noge. Taval je po gozdu, nakar je prišel do zelenice, preko katere je tekla reka, ob kateri je bila stara baraka. Nakaj ga je gnalo tam, proti tisti baraki. Imela je dve nadstrapji, ampak zgornje je bilo belo, spodnje pa rdeče-rjavo. Zdela se mu je znana, ni pa vedel, kam bi jo uvrstil. Odločil se je, da bo vstopil. Vse to kar je videl v notranjosti se mu je zdelo znano. Na levi strani je opazil veliko omaro, ki se je razprostirala čez cel zid. Pred seboj je videl nizko omarico, na kateri je bil televizor. Na sredini sobe, pa se je šopiril mogočen modri kavč. Odšel je proti vratom in se znašel na hodniku, ki je imel štiri vrata. Odprl je tista pred seboj, kljub temu, da je bilo na njih nalepljen plakat z opico, ki opravlja “veliko potrebo” in nad njo je pisalo: “Ne moti”. Znašel se je v kopalnici. Bakrene ploščice so obdajale celten prostor. Majhna je bila ta kopalnica, tuš kabina, školjka in umivalnik, to je bilo vse. Odločil se je da odide iz kopalnice in se obrne na desno proti edinim vratom na tej strani. Bila je kuhinja. Ko je odprl vrata, ga je zaslepila močna svetloba, ki je prodirala skozi okno. Opazil je le, mizo ob levem zidu in pa normalno kuhinjo. Nič posebnega. Opazil je tudi, da je bila na pultu plastenka z likom iz stripov, ki je spreminjal podobo s toploto. A kljub temu se mu je vse to zdelo močno znano. Še vedno ni znal opredeliti prostora, v katerem se nahaja.

Odločil se je, da nadaljuje svojo pot po hodniku. Odšel je do konca hodnika in se ustavil. Ni se znal odločiti katera vrata naj najprej odpre. Leva ali desna? Zato je zamižal in ponovno silišal tisti glas, ki ga je slišal kot buden. Bil je prepirčan da prihaja  iz desnih vrat, zato jih je odprl in šel v največjo sobo, v kateri je bila velika zakonska postelja in velika stara omara. Ta soba je bila prijetno hladna in temna. Dišala pa je po spanju. Nikogar ni bilo notri. Pa vendar je bil prepričan, da prihaja glas od tu. Ni mu preostalo drugega, kot da se napoti proti zadnjim vratom, ki jih še ni odprl.

A na poti proti vratom, so se začele njegove obleke večati. Vse mu je postajalo ohlapno in preveliko. Zbal se je. Stekel je proti kopalnici, da bi se pogledal v ogledalo, in opazil, da se njegov obraz pomljuje. Manjšal se je. Njegove velike roke so postajale ročice. Njegove noge, so ponovno postajale nožice. Glas se mu je spremenil nazaj v otroškega. Postal je ponovno otrok. Vendar samo teleseno. Pomislil je, da to ne more biti tako slabo. Ampak še vedno je slišal tisti glas, ki mora biti za tistimi vrati. Slekel si je ohlapna oblačila in ostal samo v spodnjicah. Mislil je, da bo lažje tekel. Prišel je do vrat, ampak so bila zaklenjena. Nikakor jih ni moral odpreti. Pomislim je, kje je vse to že videl. Napenjal je možgane in se spominl. Tukaj je živel kot otrok. Spomnil se je, da so tu živeli kot podnajemniki in v tistem trenutku je iz zgornjega nadstropja slišal klavir.

NEVA!

Stekel je ven iz stanovanja, za hišo, po stopnicah gor, odprl vhodna vrata in zagledal za klavirjem staro gospo, Nevo. Povabila ga je, da skupaj zaigrata, tako kot v starih časih. Prijazno ji je rekel, da je že dolgo tega, od kar ne igra. Razjezila se je in rekla, da mora kaj zaigrati, če hoče dobiti ključ. Na jok je šlo temu fantu, v otroškem telesu. Vedel je, da ne zna več igrati na klavir, a je vseeno sedel na stol in s prestrašenimi očimi gledal proti tipkam. Gospa pa je s prijaznim nasmehom dejala, saj znaš, samo potruditi se moraš. Preleteli so ga mravlinci po hrbtu, oči so se mu zavrtele navzgor, točno tako, kot se mu je to dogajalo, ko je poprilel za svinčnik. Začel je igrati. Zaigral pa je tisto melodijo, ki jo je poslušal, tisto glasbo, ki ga je pomirjala, tisto glasbo, ki jo je poslušal vsakič, ko je bil žalosten, tisto glasbo, ki jo je poslušal samo on in nihče drug. Sedaj je vedel zakaj igra. Sedaj je vedel zakaj je tukaj. Gospa je rekla: “Zelo dobro otrok moj, sedaj pa kar pojdi.”

Stekel je dol kot blažen. Skoraj se je spotaknil ob igrače, ki so bile razmetane po dnevni sobi, vse na kupu. V tistem hipu je ugotovil čigav je glas v sobi. Njen je bil. Stekel je v sobo in jo zagledal. Sedela je na tleh. Igrala se je s kockami. Dejala je fantu: “Sonček, čakala sem te, kje si se obiral, kot si se mudil?”

Fant ni vedel ali bi jokal ali se smejal, toliko stvari jo je imel za vprašati, toliko stvari je želel izvedeti. Ampak edina stvar, ki jo je lahko izustil je bila: “Pogrešal sem te,” in stekel v njen objem.

Pomirila ga je z enim samim stavkom: “Ne joči, sedaj sem jaz tukaj s teboj” in pa “obleči se, pa je ne nameravaš skakljati okoli samo v teh prevelikih spodnjicah?” Takoj se je preoblekel.

Zanimalo ga je, zakaj je odšla, zakaj je morala oditi. Ni imela točnega odgovora. Vendar ga to ni več zanimalo. Edino kar ge je sedaj zanimalo je bilo to, da je skupaj z njo. Igrala sta se cel popoldan in se pogovarjala.

Ko je sonce počasi zahajalo in osvetljevalo gozd in reko, je dejala: “Sedaj pa boš moral iti in jaz prav tako.” V oči so se mu pojavile solze. Vendar ga je nadrla in rekla, da ne sme jokati, kajti Ona bo vedno z njim, tudi če fizično ne bo prisotna. Živela bo v vsaki stvari, ki ga bo obdajala, živela bo v nasmehih drugih ljubi, živela bo v zaljubljenih pogledih njegove pucne, živela bo v čivkanju ptičev, živela bo v pogovorih.

Živela bo, dokler bo živel spomin Nanjo.

Odšel je iz sobe brez da bi se ozrl. Začel je rasti. Spet je bil normalno velik in star. Odšel je iz stanovanja in videl na gladini reke pred hišo, cvetove rdeče vrtnice, ki jih je odnašal tok. Ustavil se je na mostu, da bi še zadnjič, opazoval hišo, ki je počasi izginjala v temi. Zapihala je rahla sapica, ki je v sebi nosila tisti glas, le da tokrat z malo drugačnim sporočilom: “Rada te imam Sonček moj in vedno bom s teboj.”

Nasmehnil se je, obrisal solzo in se zbudil. Vedel je, da se je prišla poslovit. Vedel je, da je bilo to zadnjič, ko jo je lahko objel. Vesel je bil zaradi tega, ji bil hvaležen.

Pogledal je risbo na mizi, ki je čakala samo še podpis. Tokrat se je pod risbo podpisal s svojim priimkom, ne pa s psevdonimom. Želel je dati vedeti, čigav je in kdo je na risbi. Ona je ta, za katero je tokrat risal, Ona je ta, kateri je posvetil svojo zadnjo risbo. Ona je ta, za katero živi. Ona je ta, za katero se smeji. Ona je ta…